Dan, ob katerem naj bi se poklonili vsem žrtvam cerkve, se je spremenil v spektakel. Še bolj pomembno pa je, kaj se skriva za tem spektaklom oz. kakšen je njegov namen.
V srednjem veku so verske avtoritete razpihovale strah pred čarovništvom. Strah pred čarovnicami je bil dejansko nekaj takega kot psihološka analogija epidemiji. Neki zgodovinar je zapisal, da je bila čarovniška blaznost bolezen domišljije, povzročalo in ohranjalo jo je preganjanje čarovnic. Manično preganjanje čarovništva pod pokroviteljstvom inkvizicije se je začelo v času, ko je Rimskokatoliška cerkev neizpodbitno obvladovala javno versko življenje v Evropi. Trierski nadškof in volilni knez je v obdobju med letoma l587 in 1593 poslal na grmado vsega skupaj 368 čarovnic, povprečno eno na teden. Leta 1585 je bilo prebivalstvo dveh nemških vasi tako zdesetkano, da je bila na koncu v vsaki vasi živa le še ena sama ženska. V obdobju treh mesecev je ženevski škof poslal na grmado petsto domnevnih čarovnic.
V prvih letih 17. stoletja je wurzburški knez in škof sežgal devetsto oseb, med njimi 19 duhovnikov, enega lastnih nečakov in vrsto otrok, ki so bili obdolženi, da so imeli spolne odnose z demoni. V Angliji je Lord Protektor Cromwel posebej v ta namen imenoval generala iskalcev čarovnic, zloglasnega Matthewa Hopkinsa. Ko se je 17. stoletje nagnilo h koncu, je histerija prekoračila Atlantik in se razširila v puritanskih kolonijah Nove Anglije, tam je prišlo do gnusnih čarovniških procesov v Salemu, ki so dali kuliso za dramo Arthurja Millerja.
Toda celo najhujši izpadi protestantizma niso dosegli tistih, za katere je bil odgovoren Rim. V tem pogledu ostajajo dosežki inkvizicije neizpodbitni. Inkvizicija sama se je ponašala s tem, da je v časovnem razdobju sto petdesetih let sežgala najmanj trideset tisoč čarovnic. Cerkev se je še vedno močno nagibala k mizoginiji, sovraštvu do žensk, strah pred ženskami in naloga, naj zatira čarovnice, ji je ponudil dobrodošel izgovor za pravi pravcati križarski pohod proti ženskam, proti vsemu ženskemu.
Križarski pohod proti čarovništvu je cerkvi omogočil izživeti njeno sovražno nagnjenje do žensk- a dopustil ji je tudi, da je dobila nad njimi tako učinkovit nadzor, da niso imele nobene možnosti biti priznane kot enakopravna bitja. Demonski je postal tisti skeptični razum, ki je podvomil v katero koli stanje, ki ga je zastopala cerkev.
Preganjanje čarovnic je temeljito obdelal dominikanec Heinrich Kramer v svoji knjigi Čarovniško kladivo, ki je bila naperjena skoraj izključno proti ženskam. Kot višek bi mogoče tukaj navedli, do kakšnega zaključka je prišel Kramer: vzel je besedo »femina« in jo razstavil na dva dela »fe« in »minus«. »Fe« je sinonim za fedes, vero, »minus« je sinonim za »manj«. Iz tega je izvajal, »femina« pomeni »ki ima manj vere« v smislu: ženska je pač le nepopolna žival. Takšno je spoznanje dominikanskega meniha, kateri se je vedno skliceval na cerkvene učitelje. S tako imenovano »čarovniško bulo« je papež Inocenc VIII. leta 1484 odprl pot »čarovniškemu kladivu«. Učinki te knjige in čarovniške bule so bili nezaslišani.
Ženskam so razmesarili prsi, trgali drobovje in maternico
Predočimo si, kaj se je dogajalo v mučilnicah inkvizicije? Po prof. Hubertusu Mynareku so v patriarhalno moško struktuirani cerkvi morale biti ženske avtomatično pogosto še huje kaznovane kot krivoverni moški. Obstajali so specialni specifični mučilni instrumenti za ženske, npr. »vaginalna hruška«, ki se povečuje z obračanjem vijaka, raztrga drobovje in maternico. Obstajali so »kremplji za prsi«, ki so prsi razmesarili; drugi kremplji, razbeljeni v ognju, so povzročili »samo ugriz« na prsih neporočenih mater, medtem ko so otroci ležali ob nogah matere in je po njih tekla njena kri. Obstajali so »španski pajki«, t.p. štiriprstni škarjam podobni kremplji, s katerimi so zgrabili žrtev za zadnjico, za prsi, za trebuh ali glavo, pogosto tudi z dvema krempljema za oči ali ušesa in jo dvignili. Pa tudi »oralne hruške« za klepetave ženske, torej umetelno napravljeni železni zamaški, ki so z ošiljenim koncem razparali grlo.
Za priznanje čarovništva so uporabljali različne načine. Naj naštejemo še nekaj mučilnih tehnik in naprav: stiskanje palcev, bičanje, tesno vezanje rok na hrbtu, zavezovanje čez razrezano kožo, privijanje nog s španskim škornjem, posebnim obuvalom iz dveh polovic z navznoter obrnjenimi konicami, raztegovanje različnih vrst, visečemu zaslišancu so obešali na noge še uteži. Najhujša metoda za doseganje priznanja je bil čarovniški stol, mučilna klop, mučilna koza… V Sloveniji so pogosto predvsem na Štajerskem uporabljali čarovniški stol, to je železen stol z ostrimi konicami na sedalu, pod katerimi so kurili.
Zanimivo se je vprašati, kaj danes pomeni noč čarovnic v svetu in pri nas. Ves masaker, ki ga je zagrešila cerkev skozi vso zgodovino, na ljudi ni naredil pravega vtisa. Kot, da to ni dovolj grozljivo, se prav v tem času obuja spomine na čarovnice. Ali nekdo želi zasejati novo kal množične blaznosti tako kot v srednjem veku, ali ni to ponovno zaničevanje žensk? Kako to, da ženske o tem molčijo? Je strah res tako velik, da si ne upamo povedati na glas?
Ni komentarjev:
Objavite komentar